Zgodovina
| BINKOŠTNO GIBANJE Binkoštno gibanje je gibanje delovanja Svetega Duha v ljudeh in med ljudmi. Prerok Joel je nekoliko stoletij pred vstajenjem Jezusa Kristusa oznanil prihod Svetega Duha na Kristusove učence: »Potem se bo zgodilo: Razlil bom svojega duha na vse meso in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere, vaši starčki bodo sanjali sanje, vaši mladeniči bodo gledali videnja. Tudi na hlapce in dekle bom v tistih dneh razlil svojega duha« (Joel 3,1-2). Petdeseti dan po Kristusovem vstajenju se je to tudi zgodilo, a poročilo o tem je zapisal evangelist Luka v Apostolskih delih: »Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati« (Apd 2,1-4). Po prihodu Svetega Duha so se verniki napolnili z Duhom in govorili v tujih jezikih. Izpolnitev z Duhom in govor v jezikih so takrat postale in ostale osnovne karakteristike ranega krščanstva, v dvajsetem stoletju pa binkoštnega gibanja. Tekom stoletij je Sveti Duh deloval v cerkvi na različne načine. Izlitje Svetega Duha se ni končalo s prvo cerkvijo, ki je opisana v Apostolskih delih in Pavlovih pismih. Govorjenje v tujih jezikih je opazno v krščanskem izkustvu stoletja kasneje. Cerkveni očetje Tertulijan, Irenej in Avguštin so vzpodbujali spreobrnjence naj govorijo v jezikih. Avguštin je zapisal: »Mi še vedno počnemo, kar so apostoli počeli, ko so položili roke na Samarijane in s polaganjem rok na njih poklicali Svetega Duha. Od spreobrnjenca se pričakuje, da govori v novih jezikih.« Govorjenje v novih jezikih se oglaša tekom mnogih velikih prebujenj. V Rusiji so med 1840 in 1860 bile binkoštne manifestacije v Pravoslavni cerkvi, več sto tisoč vernikov je doživelo izlitje Svetega Duha. V Armeniji je okrog 1880 med prezbiterjanci delovalo močno binkoštno gibanje z govorjenjem v novih jezikih, katerega so širili ruski misijonarji. Koncem 19. stoletja so mnoge skupine Gibanja svetosti začele moliti, naj pridejo novi Binkošti, ki bodo pretresli svet in cerkvi prinesli apostolsko moč. V ameriški biblijski šoli »Bethel« (Topeka, Kansas) je tridesetletna študentka Agnes Ozman zvečer, 31. januarja 1900, med molitvijo bila krščena v Svetem Duhu, za njo pa še drugi študentje. Ta žar za delovanjem Svetega Duha je prenesen v Los Angeles, kjer je binkoštno učenje začel pridigati William J. Seymour, črnski pridigar. Pridigal je v nekdanji Metodistični cerkvi na Azusa ulici v industrijskem delu Los Angelesa. V začetku so na bogoslužja prihajali večinoma črnci, kmalu pa so začeli prihajati ljudje vseh ras in nacionalnosti. Ljudje z vseh strani Združenih držav Amerike so prihajali na Azusa ulico, da bi prejeli krst v Svetem Duhu, potem pa so binkoštno sporočilo raznesli v svoje domove in cerkve. Binkoštno učenje se je hitro razširilo po Ameriki in Kanadi, nato pa širom sveta. Tekom 1906. in 1907. leta se je ameriško binkoštno gibanje pretvorilo v svetovno gibanje, v naslednjih nekoliko letih pa se je sporočilo evangelija, pridigano v moči Svetega Duha, razširilo po celem svetu. Verniki z binkoštnim izkustvom – spoznali so, da jim je Sveti Duh dan za pričevanje o Jezusu Kristusu kot Gospodu in Odrešeniku – so z velikimi žrtvami in mnogo žara radostno vest prinašali na vse kontinente. Tako je poleg Severne Amerike binkoštno gibanje hitro ujelo Evropo, posebej Skandinavske države in Italijo, Srednjo in Južno Ameriko, Afriko in Azijo. V sredini 20. stoletja se je binkoštno gibanje začelo širiti v tradicionalnih cerkvah kot gibanje obnove, kasneje imenovano Karizmatsko gibanje. To gibanje se je v svojem učenju naslanjalo na klasično binkoštno poučevanje s poudarkom na krstu v Svetem Duhu, govorjenju v jezikih in kontinuiranem služenju z darovi Svetega Duha. Karizmatsko gibanje je zajelo vse tradicionalne cerkve: Episkopalno, Luteransko in Prezbiterijansko (okrog 1960), Rimokatoliško (od 1967) ter Grško pravoslavno cerkev (okrog 1971). V življenje in delovanje krščanskih skupnosti je prineslo nekoliko pomembnih sprememb. Zamenjal se je način bogoslužja in slavljenja, uvedlo se je živo petje in slavljenje z izmenjujočimi pričevanji o dinamičnem odnosu z Bogom po Svetem Duhu. Darovi Svetega Duha se uporabljajo v življenju in bogoslužju, posebej dar govorjenja v jezikih, razlaganje jezikov, beseda modrosti in dar ozdravljenja. |
BINKOŠTNO GIBANJE V SLOVENIJI V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je binkoštno gibanje že močno razširili tako v samih ZDA kot tudi drugod po svetu. Z njim so se srečali tudi nekateri izseljenci iz Prekmurja. Sestre Banfi iz vasi Veščica v Prekmurju so živele v državi Milwaukeee in tam postale članice tamkajšnje binkoštne cerkve. Ena izmed njih je skupaj s svojim možem Madžarom E. W. Mihokom, ki je bil sicer že misijonar binkoštne cerkve, leta 1933 obiskala domači kraj in prinesla s sabo tudi binkoštno sporočilo. Vaščani, v največji meri člani evangeličanske cerkve, so bili tudi prvi, ki so njihovo sporočilo sprejeli. Začeli so se zbirati v hiši Jožefa Novaka in tam poslušali Božjo besedo, ki je močno delovala nanje in spremenila njihova življenja. Pravzaprav je bilo to sporočilo poziv v novo, Bogu posvečeno življenje, zato so mnogi prihajali in se kesali svojih grehov. Zadnji dan leta 1933 je tudi prva oseba iz vasi doživela krst v Svetem Duhu, prav tako kot so to doživeli učenci v Jeruzalemu na binkoštni dan iz Apostolskih del 2. Binkoštno sporočilo je pri mnogih našlo topel sprejem, žal pa tudi mnogo nasprotovanja. Prav to nasprotovanje v njihovi tedanji cerkvi je vodilo do tega, da se je iz teh začetkov pozneje tudi v Prekmurju organizirala samostojna binkoštna cerkev. Še nekaj let sta novo skupnost s svojimi obiski podpirala tudi Marija Banfi z možem E. W. Mihokom, pozneje pa so cerkev prevzeli in naprej vodili domači laični pridigarji. Leta 1936 so zgradili tudi prvi bogoslužni prostor. Do leta 1940 so bile ustanovljene tudi nove binkoštne cerkve v Šulincih, Vadarcih in Nuskovi, prekmurskih goričkih vaseh. Cerkev v Veščici pa je ščasoma postala vodilna cerkev ne samo binkoštnega gibanja v Sloveniji, ampak v celi Jugoslaviji, saj je bil tu dolga povojna leta sedež binkoštnega gibanja v Jugoslaviji. Leta druge svetovne vojne so bila za novo občestvo prav težka saj madžarske oblasti niso dovolile samostojnega delovanja, tako da je cerkev delovala pod okriljem Zveze svobodnih bratov, evangelijskega gibanja na Madžarskem. Tudi povojna leta niso bila lahka. Nova oblast vse do leta 1953 ni našla razumevanja za delovanje cerkve in je zato prihajalo do zatiranja. V letu 1953 pa so se po krajšem zaprtju vseh cerkva stvari z novo oblastjo uredile in bile nato dolga leta brez vseh problemov. Ker je bila binkoštna cerkev na Hrvaškem in v Srbiji v glavnem vezana na nemško manjšino, sicer pa pred vojno znatno močnejša kot v Sloveniji, je leta po pregonu Nemcev iz Jugoslavije tam ostalo pravo pogorišče. Slovenska binkoštna cerkev je v tem času ogromno naredila, da se je gibanje obnovilo tudi tam, kjer so bili po vojni samo posamezniki. Današnje številne binkoštne cerkve v teh krajih pričajo, da je bilo tisto delo zelo uspešno. Povojna leta so bila tudi leta, ko je cerkev prestopila preko meja Mure in so iz prekmurske cerkve poslani delavci ustanovili nove cerkve po ostalih slovenskih pokrajinah, mnogo pa so pomagali tudi pri postavitvi cerkve v Novem mestu, ki je danes največja binkoštna cerkev v Sloveniji. V letu 1960 je cerkev v Veščici pomagala pri ustanovitvi cerkve v Zagrebu, ki je bila pozneje vodilna cerkev na Hrvaškem. Zadnja desetletja prejšnjega stoletja so bila tudi čas, ko se je cerkev tudi materialno močno okrepila in tako lahko pristopila k izgraditvi novih bogoslužnih objektov skoraj na vseh lokacijah. Prva leta nove države so bila tako leta gradnje. Ponosno lahko povemo, da je večina objektov zgrajena z domačimi sredstvi, to je prostovoljnimi darovi članov in prijateljev. Niso pa samo objekti tisto, na kar smo ponosni. Že v samem začetku se je v cerkvi začela močna glasbena dejavnost in glasba je tako bila in je še vedno zelo velik in pomemben del bogoslužja. Ponosni pa smo na naše izdaje prekmurske in slovenske pesmarice, delo mnogih orkestrov in pevskih zborov po cerkvah, ki so bili in so še danes tudi močna povezava med posameznimi cerkvami. Cerkev je v prvih povojnih letih gojila tesne stike predvsem z ameriško cerkvijo in je tudi še danes članica ene od vej binkoštnega gibanja (Assemblies of God), pozneje pa so se vse bolj krepile povezave z nemško in avstrijsko crkvijo. Ne samo zaradi bližine, ampak tudi zaradi mnogih povezav, ki so nas vezale na skupno državo. Mnogi po vojni pregnani člani nemške binkoštne cerkve v Jugoslaviji so bili zelo plodni nosilci binkoštne ideje v svojih novih domovinah v Avstriji, Nemčiji, Kanadi in še kje drugje. Cerkveno življenje, ki se odvija preko več boguslužij v teku tedna popestrijo tudi številne skupaj organizirane dejavnosti. To so tabori za otroke, mladino in seminarji za odrasle. Enkrat letno se vsa cerkev zbere na letnem srečanju kjer vsi člani preživijo dan ali dva na skupnih bogoslužjih in vzporednih dejavnostih, ki taka srečanja spremljajo. Ponosni smo tudi na organizirano delovanje naše mladine. Ti so aktivni v vseh cerkvah, se pa zelo pogosto srečujejo tudi na posebnih mladinskih bogoslužjih, pripravah skupnih zborovskih aktivnosti, skupnih izletih in v zadnjem času tudi misijonske dejavnosti doma in v tujini. Slovenska binkoštna cerkev, ki je trenutno organizirana v treh okrožjih, pa je kot pravna oseba tudi pridružena članica Sveta cerkva v Sloveniji in ima od leta 2004 tudi podpisano državno pogodbo, ki ureja njene odnose z državo. Sicer pa nas naše učenje poziva, da smo dobri in pošteni državljani, ki podpirajo svojo državo in oblast, ki je demokratično izvoljena na volitvah, ne glede na to kakšne barve je. |